Opis
Srbija je destinacija jugovzhodne Evrope umeščena v samem srcu Balkanskega polotoka. Med več kot 7 milijoni prebivalcev živijo Srbi in pripadniki okoli 40 različnih narodnostnih skupnosti. Je destinacija gostoljubnih in temperamentnih veseljakov, čudovite narave, neobičajnih tradicij in kulture, ki bogati tudi evropski kulturni prosto.
Najbolj blizu je obiskovalcem metropola Beograd s približno dva milijona prebivalci, vendar je Srbija destinacija, ki ponuja več kot le obisk metropole. Številni naravni rezervati, zdravilišča, jezera, zgodovinski opomniki so vredni ogleda in prepričani smo, da jih boste skozi naša potovanja do dobra spoznali. Srbija je tudi kraj za gurmane, ljubitelje jedi iz žara in drugih dobrot, ki jih ponuja njihova tradicionalna kuhinja.
Eden od programov na katerem spoznavamo Srbijo je naše potovanje “Rakija in Maline”.
Ko ljubezen proti domovini umre, takrat država mora umreti
Prvi podatki o srbski državi so iz sedmega stoletja, ko je Srbiji vladala dinastija Vlastimirović. Vodja najznamenitejše srednjeveške srbske države, imenovane Raška je bil Veliki župan Stefan Nemanja, srbski vladar iz 12. stoletja iz dinastije Nemanjić. Srbska srednjeveška država je bila pod velikim političnim in kulturnim pritiskom Bizantinskega cesarstva. Leta 1217, tekom vladavine Stefana Prvovenčanega, postane Srbija neodvisna kraljevina, svoj vrhunec pa doseže leta 1346 pod vladavino Stefana Dušana, ki se je proglasil za Cara Srba i Grka (Cesarja Srbov in Grkov). Turki so porazili srbsko plemstvo leta 1389 v bitki na Kosovskem polju, dokončno pa so jo zavzeli, ko je leta 1459 padlo Smederevo. Med letoma 1459 in 1804 je bila Srbija pod neposredno vladavino Osmanskega cesarstva, čeprav le v krajših intervalih, najdaljši je bil od 1718 do 1739. Habsburška monarhija je imela pod nadzorom le večji del osrednje Srbije.
Leta 1804 so Srbi, pod vodstvom Đorđa Petrovića, ki so ga klicali Karađorđe (tudi Črni Đorđe), organizirali upor in tako so leta 1815 dobili avtonomno srbsko kneževino. Od 1813 do 1882 so srbsko državo vodili knezi, od leta 1882 pa kralji dinastije Obrenović. Prvo ustavo je Srbija dobila 15. februarja leta 1835 (Sretenjska ustava). Na Berlinskem kongresu leta 1878 je Srbija dobila mednarodno priznanje.
Srbi na južnem Ogrskem so v sredini 19. stoletja dobili avtonomijo pod imenom Vojvodina Srbska.
Po Majskem preobratu 1903 in atentatu na kralja Aleksandra Obrenovića in kraljico Drago, je na oblast zopet prišli Karađorđevići. Za novega kralja je bil imenovan Peter II. Karađorđević. Po zmagah v balkanskih vojnah se je Srbija zelo razširila na jug. Kljub velikim človeškim in materialnim izgubam je Srbija pomagala silam antante do zmage v prvi svetovni vojni. 1. decembra leta 1918 se je kraljevina Srbija s Črno goro združila z Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), kasneje Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 pa se je ta preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.
V drugi svetovni vojni je bila Srbija pod okupacijo Sil Osi, torej pod okupacijo nacistične Nemčije in njenih zaveznikov; Italije, Bolgarije, Madžarske, Albanije in marionetske pro-fašistične državne tvorbe imenovane Neodvisna država Hrvaška (NDH).
Trdnjava Golubac je bila zgrajena v 14. stoletju in je skozi zgodovino igrala ključno vlogo kot pomembna strateška točka na meji med Otomanskim in Madžarskim kraljestvom. Zaradi svoje lege ob Donavi je bila pogosto prizorišče bitk, kar jo uvršča med pomembne zgodovinske spomenike tega območja.
Po končani vojni leta 1945 Srbija, kot naslednica Kraljevine Jugoslavije, ustanovi državo pod imenom Demokratična federativna Jugoslavija, ki je bila pod vodstvom komunističnega režima na čelu z Josipom Brozom-Titom. To državo je sestavljalo 5 republik: Srbija, Hrvaška, Slovenija, Črna gora, Makedonija. Še istega leta (1945) se država preimenuje v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, leta 1963 pa se je država zopet preimenovala v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo in dobila svojo šesto članico, Socialistično Republiko Bosno in Hercegovino.
Od leta 1992, ko razpade Socialistična federativna republika Jugoslavija, pa vse do leta 2003, je Srbija s Črno goro tvorila Zvezno Republiko Jugoslavijo. Leta 2003 je Srbija postala del države imenovane Srbija in Črna gora. 21. maja 2006 je imela Črna gora referendum, na katerem so se prebivalci Črne gore odločili za neodvisnost, nakar Republika Srbija deluje kot neodvisna in suverena država. 17. februarja 2008 pa se je od Srbije de facto osamosvojila še nekdanja srbska avtonomna pokrajina Kosovo.
Srbija leži na jugovzhodu Evrope (približno 80% ozemlja) in v Panonski nižini (približno 20% ozemlja). Glede na podnebne in geografske značilnosti se jo uvršča tudi med sredozemske države. Skupna dolžina državnih meja znaša 2.027 km. Dolžina meje s posamezno sosednjo državo pa je: Albanija 115 km, Bosna in Hercegovina 302 km, Bolgarija 318 km, Hrvaška 241 km, Madžarska 151 km, Republika Makedonija 221 km, Črna gora 203 km in Romunija 476 km.
Severni del republike je ravninski, južni deli pa so bolj razgibani in gorati. Na tem delu države leži tudi 15 gorskih vrhov ki so višji od 2000 metrov, najvišji vrh pa je Džeravica (na Prokletijah) z višino 2656 metrov.
Gorski relief Srbije ima veliko kanjonov in pečin (Resavska pečina, Ceremošnja, Risovača), lepoto te narave pa še povečujejo zaščiteni in ohranjeni gozdovi, v njih pa prebiva veliko endemitskih živali, veliko je tudi voda, potokov, pašnikov itd.
Srbija ima 5 narodnih parkov: Džerdap, Kopaonik, Tara, Šar in Fruška gora. Vsi narodni parki imajo zelo visoke klimatske in zdravstveno-rekreativne vrednosti.
Srbija leži na Balkanskem polotoku, ki je obkrožen s toplimi morji (Jadransko, Egejsko, Črno), na severu pa se naslanja na evropsko celino. Poleg tega na podnebje Srbije močno vpliva relief. Na severu prevladuje celinsko podnebje, ki prehaja v zmerno-celinsko na jugu, v višjih legah pa je gorsko podnebje. Zime v Srbiji so kratke, hladne in snežne, poletja pa topla. Najhladnejši mesec je januar, najtoplejši pa julij. Najnižja izmerjena temperatura v Srbiji je –39,5 °C (13. januarja 1985) ,najvišja pa 44,9 °C (24. julija 2007). Povprečna letna temperatura v Srbiji je 10.9 ° Povprečna letna količina padavin je 896 mm. Največ padavin pade junija in maja, najbolj suha meseca pa sta februar in oktober.
Srbija je res znana po čevapčičih, kajmaku in jagnjetini, vendar to je le del ponudbe izjemno bogate in obilne nacionalne kuhinje. Z vplivom različnih kultur je srbska kuhinja postala prepoznavna in cenjena, zato je to še dodaten razlog za obisk te destinacije. Srbska kuhinja se razlikuje od pokrajine do pokrajine. V Vojvodini bomo okušali veliko dobrot s pridihom kontinentalne kuhinje na katero je vplivala tudi Madžarska, na jugu Srbije kraljuje roštilj s prestolnico roštilja Leskovac.
Cerkev svetega Save
Hram Svetega Save v Beogradu je zgrajen na mestu, kjer je Sinan paša leta 1595 zažgal kosti Svetega Save, utemeljitelja Srbske pravoslavne cerkve. Hram Svetega Save je ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu in priljubljena turistična destinacija v Beogradu.
Fruška gora
Fruška gora, ki je tudi nacionalni park je lokacija, ki združuje tako naravne kot kulturne znamenitosti. Na Fruški gori ali njeni neposredni bližini je kar 17 samostanov, med njimi najbolj znana Krušendol in Mala Remeta. Na Fruški gori je tudi postavljena najbolj znana utrdba Petrovaradin, ki je priljubljena destinacija in razgledna točka nad Novim Sadom. Fruška gora je tudi ekološko bogata, na njej raste preko 700 zdravilnih vrst rastlin. Na Fruški gori je največja koncentracija lipovih gozdov v Evropi. V naselju Vrdnik na južni strani Fruške gore so izviri zdravilne termalne vode, čista mineralna voda izvira tudi v bližnjem naselju Jazak.
Kalamegdan
Beograjska trdnjava – Kalamegdan je glavna znamenitost Beograda in ima poseben zgodovinski pomen pri obrambi mesta. Danes je Kalamegdan sprehajališče, zbirališče vseh generacij in muzej na odprtem s številnimi kulturnimi prireditvami.
Petrovaradinska trdnjava
Trdnjava, katera je bila zgrajena po načrtu francoskega vojnega arhitekta je trajala polnih 88 let vse do leta 1780. Trdnjava je zgrajena na 112 hektarjih, na višini iz katere dominira nad Novim Sadom in reko Donavo. Ker je bila neosvojljiva za takratno vojaško tehniko se jo je prijel vzdevek “Gibraltar na Donavi”. Funkcijo vojnega objekta je imela vse do leta 1948, kasneje je bila zaščitena kot kulturni objekt. Zadnja desetletja je Petrovaradinska trdnjava kulturni center, na njej se dogajajo različne kulturne prireditve. Od leta 2000 je Petrovaradinska trdnjava tudi vsakoletno prizorišče festivala Exit.
Ćele kula
Ćele kula je kostnica v obliki stolpa v Nišu. Stolp so zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih med prvo srbsko vstajo na Čegru. Bitka na Čegru je trajala od 19. do 31. maja 1809 in se je končala s porazom Srbov. Niški Kuršid paša je glave poražencev odrte in nagačene poslal sultanu v Carigrad, iz lobanj pa ob poti velel sezidati stolp. V stolp pravokotne oblike je bilo na vsaki strani vzidanih 14 vrst s po 17 lobanjami, skupaj torej 952. V zgodnjih 1860. je Mithad paša, takratni vodja niškega pašaluka, ukazal stolp porušiti, vendar krajevni Turki tega niso dopustili.
Po osvoboditvi izpod turške nadoblasti je stolp postal simbol srbskega upora. Leta 1892 so okoli stolpa po načrtih beograjskega arhitekta Leka zgradili kapelo. Do danes se je ohranilo le 58 lobanj; ostale so izdrli in jih pokopali ali so drugače propadle. Ohranila se je tudi lobanja vodje upora, Stevana Sindjelića.
Đavolja varoš (Vražje mesto)
Đavolja Varoš je kamnita formacija stolpičev, nastala kot posledica dejavne erozije kamna. Đavolja Varoš se nahaja v južni Srbiji na gori Radan, blizu mesta Kuršumlije.
Stolpiči iz kamna in prsti segajo od 2 do 15 metrov visoko in so v spodnjem delu široki 2 do 6 metrov. Đavolja Varoš se razprostira na približno 4.300 m2. S področjem Đavolje Varoši so povezani bližnji hidrološki pojavi. Eden od njih je Đavolja voda, zelo mineraliziran vrelec, ki naj bi bil po izročilu zdravilen, drugi pa je Crveno vrelo. Voda je rdeče barve, okoliške formacije pa so različnih barv, kar daje področju poseben pečat.
Predpostavlja se, da je Đavolja Varoš nastala kot posledica izsekavanja gozdov. Đavolja Varoš se pod vplivi erozije ves čas spreminja, stolpiči nastajajo, rastejo, se preoblikujejo in izginjajo in ta menjava poteka že stoletja.Te spremembe v obliki formacije so vidne tudi v teku enega človeškega življenja.
Spremembe v oblikah nenavadnih figur je pri ljudeh ustvarilo prepričanje, da je na delu roka hudiča, zato so jih imenovali »Vražje mesto«. Po srbskem izročilu tamkaj na grebenu nad rečno dolino vragi zidajo hiše.
Lepenski vir
Lepenski Vir je mezolitsko in neolitsko najdišče na desni obali Donave v Džerdapski klisuri. Prva arheološka izkopavanja so bila izvedena leta 1965, najpomembnejša pa leta 1967, ko so našli mezolitske skulpture.
Hiša cvetja
Hiša cvetja je mavzolej nekdanjega predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita na Dedinjah v Beogradu. Nahaja se v okviru kompleksa muzeja zgodovine Jugoslavije, kjer je najti tudi Muzej 25. maj.
