Makedonija je zanimiva turistična destinacija, zaradi svoje edinstvene in prelepe narave, redke flore in favne, številnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, kot tudi tradicionalne folklore.
Makedonija je zanimiva turistična destinacija, zaradi svoje edinstvene in prelepe narave, redke flore in favne, številnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, kot tudi tradicionalne folklore. Makedonija je majhna, lepa jugovzhodna država, ki se nahaja južno od Srbije, severno od Grčije in zahodno od Bolgarije. Makedonija je ena izmed relativno neznanih draguljev nekdanje Jugoslavije, izredne zgodovinske, kulturne in geografske dediščine, ki obiskovalcem ponuja edinstveno mešanico naravnih in kulturnih lepot, kot tudi tradicijo neizmerne gostoljubnosti. Naravni raj čudovitih gora Makedonije, jezer in rek, kjer življenje teče v drugačnem ritmu, je središče bogate zgodovinske preteklosti in idiličnih vasic, ki so ohranile svojo avtentičnost že stoletja. Geografski in kulturni položaj Makedonija, kot most med vzhodom in zahodom, je tudi presečišče med krščansko Evropo in mističnim Orientom, kar danes potrjujejo njeni prebivalci z globokimi duhovnimi koreninami.
Makedonija je svoj višek moči dosegla pod vladavino Filipa II. Makedonskega 359-336 p.Kr., ki je reformiral makedonsko vojsko in začel vojno proti grškim kolonistom ob obali Egejskega morja, premagal Tesalce in tako osvobodil celotno Makedonijo iz grških rok ter jo z reformo vojske pretvoril v velesilo Evrope. Njegov sin Aleksander Veliki Makedonski (356-323 p.Kr.) je po očetovem umoru prevzel prestol in nadaljeval že začeto vojno proti Perzijskem imperiju, ki jo je napovedal njegov oče. Aleksander je s svojimi tridesetimi leti ustvaril največji imperij na svetu, ki je po njegovi smrti oslabel, razpadel, zavzela ga je rastoča nova velesila Rim. Rimljani so po treh makedonsko-rimskih vojnah (215-168 p.Kr.) z zaveznico Grčijo dokončno porazili mogočno makedonsko vojsko in jo kot provinco priključili k rimskemu imperiju.
Sv. Naum, v spomin na svetnika, znanega kot učitelja v letih od 886. do 893.
Po razdelitvi rimskega imperija na vzhodno in zahodno cesarstvo je bila Makedonija ključna provinca bizantinskega imperija. Makedonci so se večkrat upirali bizantinski nadvladi, vendar brezuspešno. V 6. in 7. se začne priseljevanje Slovanov, ki prodrejo na celotno makedonsko ozemlje. Ti se počasi asimilirajo z večinskim prebivalstvom, antičnimi Makedonci, in se organizirajo v sklavinje. Makedonski cesar Samuil (Samuel-960.l) sin brsjaškega (Slovansko pleme) kneza, je sicer Grke (Bizantince) potisnil iz Makedonije in obnovil Makedonske etnične meje, vendar pa je že v naslednji vojni, v bitki na Belasici njegova vojska doživela hud poraz proti Grkom. V 837 letu Makedonija pade pod bolgarsko državo, saj Bolgari odvzamejo Bizantincem velik del ozemlja.
Ko je Bizantinska moč začela slabeti, so v Evropo začeli prodirati Turki. Makedonska vojska se je prepozno odzvala na turške vpade, saj so se jim zdeli nenevarni, Makedonci so bili na čelu z makedonskim knezom Volkašinom poraženi v bitki pri reki Marici, ki je predstavljala takratno mejo Makedonije. Po porazu kneza Volkašina, pa vse do konca 14. stoletja Makedonija podleže otomanski nadoblasti, ki močno oslabi njeno gospodarstvo, cerkveno in politično moč. Makedonci so izvedli veliko vstaj proti Turkom, med katerimi so najbolj pomembni t. i. Karpoševa vstaja, Preobraždenska vstaja in Ilindenska vstaja (2.8.1903), ko so Makedonci v mestu Kruševo razglasili svojo republiko, ki pa je bila neodvisna le 10 dni. Ilinden velja za drugi največi praznik v republiki Makedoniji in največji praznik za vse Makedonce po svetu.
Po porazu, ki ga je Turčija doživela v vojni z Rusijo, je njena moč na Balkanu začela slabeti, kar so izkoristile takrat majhne balkanske države, ki so začele svoj boj za neodvisnost. Ker je bila želja sosedov po makedonskem ozemlju velika, si je vsaka izmed njih, (Srbija, Grčija, Bolgarija) prizadevala prepričati velesile Evrope, da v Makedoniji ne živijo Makedonci temveč Grki, Bolgari in Srbi. Takrat gospodarsko zelo oslabljeni makedonski intelektulci podležejo tujim propagandam. Novo nastale nacionalne države Bolgarija, Grčija in Srbija se zapletejo v medsebojne vojne za razdelitev Makedonije. Po bukareškem mirovnem sporazumu leta 1913 je bila Makedonija razdeljena na štiri dele: 51 odstotkov zasedejo Grki, 38 odstotkov Srbi, 10 odstotkov Bolgari in 1 odstotek Albanci. Makedonci so prvi na Balkanu začeli svoj boj za neodvisnost od Turkov, Makedonija pa je bila edina, ki ji ni uspelo izbojevati neodvisnost, saj je predstavljala za Turčijo vrata v Evropo.
Spomenik Ilinden v Kruševu, ki je posvečen Ilindenski vstaji proti Turkom leta 1903.
Po nastopu Kraljevine SHS se sedaj avtonomno področje pod Bolgarijo spremeni v Vardarsko banovino. Naravo zvezne enote ohrani tudi ureditvi po 1945. Sedanja država Makedonija predstavlja 38 odstotkov zgodovinske geografske regije, še vedno imenovane Makedonija. Republika Makedonija je bila razglašena kot država Makedoncev v drugi svetovni vojni na prvem zasedanju ASNOM, po osvoboditvi vardarskega dela izpod tedajšnjih bolgarskih okupatorjev. Kot sestavni del federativne države SFRJ pa je bila razglašena na drugem zasedanju AVNOJ. Svojo polno neodvisnost je razglasila 8. septembra 1991.
Ob makedonski osamosvojitvi je mednarodno priznanje države upočasnjevala Grčija zaradi spora o imenu države in njenih simbolov (Vergininega sonca na zastavi iz leta 1992). Kot kompromis so Združeni narodi leta 1993 državo priznali pod imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (angleška kratica FYROM). Desetletni spor glede imena se je končal šele leta 2018 s Prespanskim sporazumom, po katerem se je država preimenovala v Republiko Severno Makedonijo.
Republika Makedonija je država v jugovzhodni Evropi, v zgornjem in srednjem Povardarju, izmed Sarsko-pindskega in Rodopskega gorovja. Nahaja se v širši zemljepisni regiji Makedoniji. Njena površina je 25.713 km². Država meji s Srbijo na severu (221 km), na zahodu z Albanijo (151 km), na jugu z Grčijo (246 km) in na vzhodu z Bolgarijo (148 km). V Makedoniji so tri reliefne enote: zahodna Makedonija, osrednji del ali Povardarje in vzhodna Makedonija
Zahodni del sestavlja mlado nabrano Sarsko-pindsko gorovje grajeno iz paleozojskih skrilavcev in mezozojskega apnenca (Baba, Sara, Korab, Jakupica, Nidze). Med planinami najdemo globoko dolino Črnega Drima ter več gorskih kotlin: Polog, Debarska kotlina, Ohridska kotlina, Prespanska kotlina in Pelagonija. Največji sta Poloska in Prespanska kotlina.
Makedonija ima submediteransko podnebje, za katero so značilna vroča in suha poletja ter hladne in vlažne zime. Povprečna letna temperatura pada od severa proti jugu. Letno povprečje količine padavin v gorah je okoli 1000 – 1500 mm, in v Leewardski doline 600 – 700 mm. Najbolj rodovitne so spodnji deli kotlin, ki imajo ilovnata tla. V planinskem delu prevladuje skalnata podlaga in gozdna humusna podlaga. V južni Makedoniji, kjer se čuti sredozemsko podnebje zelo uspevajo oljke in fige.
Značilna makedonska kulinarika se naslanja na balkansko izročilo, grške in turške jedi.. Zaradi razvitega kmetijstva in relativno visokih temperatur čez leto, je kuhinja obarvana predvsem s svežo in raznoliko zelenjavo, ribami in mlečnimi izdelki. Velik poudarek pa je tudi na meso na žaru (znano kot skara). Značilna makedonska jed šobska solata, znana kot mešanica kumaric, paradižnika, paprike in naribanega mladega sira. Druga lokalna posebnost je ajvar, rdeča pasta iz pražene paprike in paradižnika, ki se uporablja kot priloga mesu na žaru.
Unikatna tradicionalna makedonska jed je tudi tavče gravče, ki je edinstvena za Makedonijo. Sestavljena iz fižola, paprike in druge zelenjave, tako da je primerna tudi za vegetarijance. Tradicionalno se postreže s klobaso in kruhom. Makedonci se ponašajo z največjo vinarsko kletjo na območju Balkana – vinska klet Tikveš v Kavadarcih. Poskusiti velja tudi rdeče vino “T’ga za Jug”, ki ga pridelujejo iz domačega grozdja z imenom Vranec.
Ohridsko jezero leži na meji med jugozahodnim delom Republike Makedonije in vzhodnim delom Albanije. Ime je dobilo po mestu Ohrid, ki leži na severovzhodnem delu obale. Znano je po svoji kristalno čisti vodi, ki omogoča pogled do globine 22 metrov. Površina jezera je 358,2 km². Največja širina znaša 14,8 km, dolžina jezera pa je 30,8 km. Dolžina celotne obale je 87,5 km. Ohridsko jezero se ponaša z edinstvenimi bogatimi endemskimi in redkimi lubadarji in živalskimi vrstami. Posebnost jezera je nastala zaradi geografske izolacije in velike geološke starosti. Obale Ohridskega jezera so bile naseljene že od prazgodovinskega časa. Najstarejše arheološke naselbine izvirajo iz časa 6000 let p.n.š. Samo na makedonskem delu jezera je odkrito več kot 170 arheoloških najdb. Zahvaljujoč bogati kulturi skozi zgodovino je bilo Ohridsko jezero in mesto Ohrid leta 1980 proglašeno za svetovno kulturno dediščino, pod zaščito Unesca.
Sveti Jovan Kaneo je majhna in najverjetneje najslikovitejša cerkev poleg ribiškega mesteca Kaneo v neposredni bližini mesta Ohrid, na hribu iznad Ohridskega jezera. Cerkev je posvečena avtorju Evangelija po Ivanu – sv. Jovanu Teologu (sv. Ivanu evangelistu). Točen datum izgradnje cerkve je nepoznan, a določeni cerkveni posestveni dokumenti nakazujejo, da je bila zgrajena pred letom 1447. Arheologi menijo, da je bila cerkev zgrajena nekoliko pred vzponom Osmanskega cesarstva, verjetno v 13. stoletju. V času restavracijskih del v letih 1963-1964 je bila odkrita freska v kupoli cerkve.
Čaršija je najbolj slikovit stari del mesta Skopje, ki se začne od kamnitega mostu na vzhodni strani reke Vardar. Čaršija je stari turški bazar, vendar se poznajo tudi vplivi rimske arhitekture. Podnevi je živahna in ponuja vse, njene prepletene uličice ponujajo mnoge trgovine, zlatarne, prodajalne burekov in kavarne. Moške vabi v stare, pristne brivnice, kamor ženska noga nima vstopa. Zvečer pa se iz številnih barov in restavracij razlega živa glasba in vabi na druženje.
Med največjimi simboli mesta Skopje je zagotovo kamniti most na reki Vardar. Zgrajen je bil že v 6. stoletju pod bizantinskim cesarjem Justinijanom I. V 15. stoletju je pod turško vladavino sultana Mehmeda II doživel temeljito prenovo, ko so dogradili tudi kamnito ograjo in stolp. Stolp se je sicer porušil, vendar ga trenutno renovirajo. Most je dolg 214 metrov in ima 13 stebrov, nahaja se v samem centru. Predstavlja vez med novim in starim delom mesta – dostop do stare tržnice Čaršija in centra dogajanja v starem in novem delu mesta.
Heraclea Lyncestis (tudi Herakleia Lynkestis) je zgodovinsko mesto, ustanovljeno pod Filipom II. Makedonskim sredi 4. stoletja pred Kristusom na severozahodnem delu ozemlja tedanjega Makedonskega kraljestva. Mesto je bilo poimenovano v čast grškega mitološkega junaka Herkula. Pridevek Lyncestis v grščini pomeni »zemlja risov«. Danes spominjajo nanj njegove ruševine, ki se nahajajo v bližini makedonskega mesta Bitole. Lokacija je sestavljena iz plasti, ena naselbina je nad drugo. Prva in najnižja je naselbina iz poznobronastega in starejše železnega obdobja, nad njo je helenistično obdobje, nad njo rimskim, ter nad rimsko zgodnje Bizantinska Herakleja.
V Skopju si lahko ogledamo tudi stare turške kopeli Dauda Paša (hamam v turščini kopel), ki so bile zgrajene 1484 v čast vojaškemu vodji Daudu Paša. Zgradba stoji ob vhodu v Čaršijo in je s svojimi 13 kupolami impresivna. V zgradbi so bile nekdaj velika čakalnica in preoblačilnica ter več sob s kopelmi in savnami. Po velikem požaru je bila stavba uničene in je bila po drugi svetovni vojni prenovljena in se uporablja kot umetniška galerija.
Trdnjava Kale mogočno kraljuje na levem bregu reke Vardar s pogledom na stari del mesta Skopje. Prve stene trdnjave Kale v znani obliki so bile zgrajene v zgodnjem 6. stoletju v času vladavine Justinijana I. V sedanjem obsegu je bila dograjena v časih turške vladavine, ko je tudi dobila ime, saj Kale po turško pomeni trdnjava. Na mestu trdnjave Kale so našli ostanke neolitske naselbine iz časa 4.000 let pred našim štetjem.
