Zgodovina Italije sega v osmo stoletje pr. n. št. z nastankom mesta Rim. Sodobna zgodovina nastanka današnje države na tem ozemlju začenja z dogodki in razmerami, ki so privedli do nastanka republike leta 1946 iz Kraljevine Italije, kot končni rezultat procesov, ki so trajali več stoletij.

V prejšnjih dobah, pred nastankom mesta Rim, so na ozemlju današnje Italije živela različna plemena, ki so izoblikovala kulturno dediščino Italijanov, ki se praviloma imenuje italska zgodovina. O teh plemenih, ki so prebivala na Apeninskem polotoku sicer ne obstaja veliko zapisov, z gotovostjo pa se da določiti poreklo le prebivalcem Velike Grčije (Magna Graecia), ki je zavzemala južni del polotoka in Sicilijo med osmim in sedmim stoletjem pr. n. št. Etruščani so bili kulturno visoko razvit narod, ki je verjetno prišel iz Male Azije in se naselil na zahodnem delu osrednje Italije okoli leta 800 pr. n. št. Njihovo kraljestvo je segalo na sever vse do Padske nižine.

V četrtem stoletju pr. n. št. so iz severa vdrli Kelti, medtem ko se je v današnji Kampaniji razvil narod Samnitov. V osrednjih predelih polotoka in na jadranski obali so živeli še Oski, Pikeni, Umbrijci in drugi narodi. Na področju današnjega Lacija so bivali Latinci in Sabinci, ki so predhodniki starih Rimljanov. Na Siciliji so pred grško in kartažansko kolonizacijo živeli Sikuli na vzhodu, Sikani v centru in Elimi na zahodu. Na severu današnje Italije so bili še iz železne dobe naseljeni Veneti, ki so bili sorodni italskim ljudstvom, medtem ko so na Sardiniji živeli Sardi.

Legenda pravi, da sta ustanovila Rim brata Romul in Rem v osmem stoletju pr. n. št. Mesto so nato upravljali kralji, ki so kmalu razširili oblast na vedno širše predele polotoka. Po kraljevini nastala republika je zavzela vso današnjo Italijo in začasa punskih vojn v tretjem stoletju pr. n. št. tudi otoke. V prvem stoletju se je republika spremenila v imperij. Rimski imperij je vladal nad vsem Sredozemljem in se širil po Evropi. V četrtem stoletju so začela vdirati v imperij barbarska plemena, predvsem Huni, Vizigoti in Ostrogoti. Da bi se jim zoperstavili, so Rimljani razdelili imperij na dva dela, Zahodno in Vzhodno cesarstvo, a zahodni je kmalu propadel, medtem ko je vzhodni ostal enoten še celo tisočletje.

Legenda pravi, da sta ustanovila Rim brata Romul in Rem v osmem stoletju pr. n. št. Mesto so nato upravljali kralji, ki so kmalu razširili oblast na vedno širše predele polotoka. Po kraljevini nastala republika je zavzela vso današnjo Italijo in začasa punskih vojn v tretjem stoletju pr. n. št. tudi otoke. V prvem stoletju se je republika spremenila v imperij. Rimski imperij je vladal nad vsem Sredozemljem in se širil po Evropi. V četrtem stoletju so začela vdirati v imperij barbarska plemena, predvsem Huni, Vizigoti in Ostrogoti. Da bi se jim zoperstavili, so Rimljani razdelili imperij na dva dela, Zahodno in Vzhodno cesarstvo, a zahodni je kmalu propadel, medtem ko je vzhodni ostal enoten še celo tisočletje.

V petem stoletju se je s padcem Rimskega imperija zaključilo obdobje politične enotnosti in povsod po polotoku so se pojavile večje in manjše državice v rokah princev in kraljev, ki so bili največkrat le orodja v rokah tujih osvajalcev. Edina sila, ki se je v tem razdejanju uveljavila, je bila Cerkev.

Na jug polotoka so v enajstem stoletju vdrli Normani, ki so se popolnoma udomačili na področju in se tudi pozitivno zapisali v spominu prebivalstva. Obdržali so oblast na ozemlju tudi po prihodu Špancev, kar je odločilno vplivalo na gospodarski razvoj in na kulturo juga. V začetku enajstega stoletja so začela rasti mesta na severni polovici današnje Italije ter prišlo je do ekonomskega in kulturnega razmaha. Ta preporod, znan pod francosko besedo renesansa, je trajal vse do šestnajstega stoletja. Vpliv na italijansko kulturo pa je viden še danes.

V šestnajstem stoletju se je večina italijanskih državic morala predati tujim osvojevalcem, predvsem Špancem na jugu in Avstrijcem na severu. Glavna posledica za ljudstvo so bile visoke takse, ki jih je moralo plačevati novim gospodarjem. Protireformacija je zaustavila vsak kulturni razvoj in italijanska mesta so začela propadati. Po francoski revoluciji, ki je bila sprva vzbudila upanje v nekakšen socialni preporod, se je stanje še poslabšalo. S Campoformijskim mirovnim sporazumom so bile Benetke (skupaj z Istro, Dalmacijo in Boko Kotorsko) dodeljene Avstrijcem, Ligurija pa je bila priznana kot samostojna republika in je kot taka trajala 91 dni, to je do dunajskega kongresa, ki jo je dodelil Sardinski kraljevini.

Italijanska beseda risorgimento pomeni ponovno vstajenje ali prebujenje. Zaznamuje dobo po Napoleonovih kampanjah, ko so se razočarana italijanska ljudstva začela upirati avstrijskim oblastem. Dejansko je glavno oporo nudila Sardinska kraljevina, ki je računala na priključitev zadevnih ozemelj. Glavno vlogo je pri tem igral Camillo Benso Cavour, predstavnik Kraljevine in pozneje prvi med italijanskimi državniki. Tako imenovana druga vojna za neodvisnost Italije, ki je z Odpravo tisočih na jug dovolila prihod Savojcev iz Piemonta, je združila večino Italije (razen Rima) v Kraljevino Italijo (1861), seveda pod grbom Savojcev. Nova država se je predstavila kot ustavna monarhija in je sprejela za ustavo Albertinski Statut, to je ustavo bivše Sardinske Kraljevine. Rim je bil priključen leta 1870, a formalni pristanek Cerkve na sožitje z državo je bil dosežen šele leta 1929 z Lateranskim paktom.

Srednjeveška Italija je simbol svetovne arhitekture.

Kraljevina Italija se je od vsega začetka vpletla v kolonialne vojne v Libiji, Somaliji, Etiopiji in Eritreji, pozneje celo na Kitajskem (Upor Bokserjev). V prvi svetovni vojni je Italija ostala sprva nevtralna, maja 1915 se je pa postavila na stran zaveznikov. S koncem vojne je pridobila nekatera ozemlja na severovzhodu dežele. Na ozemljih, kjer so živeli neitalijanski prebivalci, zlasti Slovenci in Hrvati, se je kmalu začela nasilna italijanizacija.

Zaradi povojnih težav je bilo ljudstvo močno nezadovoljno, kar je povzročilo nastanek fašizma, ki je postopoma prevzel vso oblast. Savojska hiša je kraljevala le formalno, v praksi ni imela besede. Leta 1940 se je Italija zavezala z Nemčijo proti Franciji in Angliji, naslednje leto je skupno z Japonsko napovedala vojno Ameriki in Rusiji. Leta 1943 so se zavezniki izkrcali na Siciliji in začeli prodirati proti severu. Italijansko ljudstvo se je po dveh letih zmede in notranjih spopadov otreslo fašizma in se priključilo zaveznikom v borbi proti Nemcem in Socialni Republiki, ki je še združevala preostale fašiste. Aprila 1945 se je s porazom nacifašistov vojna končala. Kraljevina, ki je sicer že dve desetletji obstajala le na papirju, se je morala umakniti republiki.

Leta 1946 je ustavni referendum formalno zaključil Kraljevino Italijo in ustanovil Republiko Italijo. Nova ustava je začela veljati 1. januarja 1948. Takoj naslednjega leta le država vstopila v NATO in leta 1955 je bila sprejeta v OZN. Istega leta 1955 je z drugimi petimi državami sklenila Evropsko Gospodarsko Skupnost, kar je bil prvi korak do Evropske Unije.