Bratislavski dvorec
Graščina stoji na hribu na zahodni strani glavnega mesta Slovaške in je ena od najbolj prepoznavnih znamenitosti Slovaške. Prve utrdbe na tem območju so bile postavljene v 9. stoletju, današnji izgled je dobil Bratislavski dvorec v 15. stoletju. Zadnja večja rekonstrukcija je bila izvedena v za časa Marije Terezije v 18. stoletju. Graščina je služila različnim namenom od semenišča, kasneje je služila kot vojašnica. Leta 1811 so vinjeni avstrijski vojaki zanetili požar, ki ga je popolnoma uničil. Od leta 1956 do 1968 je bil grad obnovljen. V njem ima sedež več uradov vlade, v njem je tudi bogata zgodovinska zbirka orožja, pohištva in predmetov iz ljudske zapuščine.
Grad Devin
Devínski grad ima danes za Slovake velik simbolni pomen, saj v ostankih vidijo korenine slovanskih narodov, ki izhajajo iz Velikomoravske. Stoji na 513 m visoki vzpetini, ki se vzdiguje nad izlivom Morave v Donavo, na mestu, kjer se Donava skozi »Madžarska vrata« (lat. Porta Hungarica, danes Devínska vrata) prebije v Panonsko nižino, je imela strateški pomen že v času pred začetkom našega štetja. Med 1. in 5. stoletjem našega štetja je na pečini stala mejna postojanka Rimskega imperija.
Leta 864 je grad pod imenom Dowina prvič omenjen v neki listini iz Fulde. Takrat je to kot pomembna velikomoravska trdnjava bil obzidan knežji grad s cerkvijo in pokopališčem. Poznejše arheološke raziskave so namignile, da bi devínski grad pravzaprav lahko bil identičen gradu Wogastisburg ali da bi lahko bil središče Samove plemenske zveze, vendar najnovejša dognanja tega ne potrjujejo, kajti manjkajo ravno izkopanine iz 7. stoletje, medtem ko so ponovno prisotne tiste iz 8. stoletja.
Ko je današnja Slovaška po koncu Velikmoravske postala del Madžarske, je grad, ki je vzdržal vse turške vpade, pripadal različnim madžarskim plemiškim rodbinam, dokler ga niso leta 1809 porušile Napoleonove čete. 24. aprila 1836 so se Ľudovít Štúr in njegovi somišljeniki povzpeli do grajskih razvalin, od takrat je romanje do gradu postalo tradicionalno, sam grad pa del slovaškega narodnega mita.
18. julija 1896 je bil na pečini postavljen 33 m visok Árpádov steber, ki je simboliziral tisočletnico Madžarske. Ob tej priložnosti so vzpetino poimenovali Árpádova pečina, ki je to ime med prebivalstvom nemške in madžarske narodnosti obdržala vse do leta 1945. Sam steber so sicer že 31. decembra 1918 razstrelili češki legionarji, ostanke pa so kasneje prenesli na Madžarsko. Leta 1961 so bile ruševine razglašene za nacionalni spomenik in muzej na prostem.
