Turčija

Opis destinacije

Republika Turčija je obmorska država z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji. Anatolski polotok med Črnim morjem in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje, otoke v njem, na Grčijo in Bolgarijo. Ime Turčija izhaja iz srednjeveške latinščine Turchia/Turquia in pomeni “dežela Turkov”. Turško ime Türkiye je bilo sprejeto leta 1923 pod vplivom evropske uporabe.

Najdragocenejša luč je tista, ki te obišče v najtemnejši uri!

Zgodovina

Anatolski polotok, ki predstavlja večino sodobne Turčije, je ena najstarejših trajno naseljenih regij na svetu. V Anatoliji so živeli različni stari anatolski prebivalci, od vsaj neolitskega obdobja do helenističnega obdobja. Veliko teh narodov je govorilo anatolske jezike, veje večje indoevropske jezikovne družine. Dejstvo je, da so nekateri učenjaki glede na starost indoevropskih hetitskih in luvijskih jezikov predlagali Anatolijo kot hipotetični center, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki. Evropski del Turčije, imenovan Vzhodna Trakija, je bil tudi naseljen že pred štirideset tisoč leti, in je znan od neolitskega obdobja približno 6000 pr. n. št.

Göbekli Tepe je kraj najstarejše znane človeške verske strukture, tempelj iz približno 10.000 pr. n. št., medtem ko je Çatalhöyük zelo velika neolitska in halkolitska naselbina v južni Anatoliji, ki je obstajala od približno 7500 do 5700 pr. n. št. To je največje in najbolje ohranjeno neolitsko najdišče, ki je bilo do danes odkrito in je bilo julija 2012 vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine.

Naselje Troja je nastalo v neolitski dobi in se nadaljevalo v železni dobi.

Najzgodnejši zabeleženi prebivalci Anatolije so bili Hati in Huriti, neindoevropski ljudstvi, ki sta naselili srednjo in vzhodno Anatolijo že okoli leta 2300 pr. n. št. Indoevropski Hetiti so prišli v Anatolijo in postopoma absorbirali Hatije in Hurite. 2000-1700 pr. n. št. Prvi veliki imperij na tem območju so ustanovili Hetiti, od 18. do 13. stoletja pred našim štetjem. Asirci so osvojili in naselili dele jugovzhodne Turčije že leta 1950 pr. n. št. do leta 612 pr. n. št.. Urartu se je ponovno pojavil v asirskih napisih v 9. stoletju pr. n. št. kot močan severni tekmec Asirije. Po propadu hetitskega cesarstva c. 1180 pr. n. št., so v Anatolijo prišli Frigijci, dokler jim v 7. stoletju pr. n. št. niso uničili kraljestva. Od leta 714 pr. n. št. je Urartu delil isto usodo in se raztopil v 590 pr. n. št., ko so ga osvojili Medijci. Najmočnejše izmed državami naslednicami Frigije so bile Lidija, Karija in Likija.

Od leta 1200 pr. n. št., so anatolsko obalo močno naselili eolski in jonski Grki. Ti kolonisti so ustanovili številna pomembna mesta, kot so Milet, Efez, Smirna (zdaj Izmir) in Bizanc (zdaj Carigrad), slednjega so ustanovili grški kolonisti iz Megare leta 657 pred našim štetjem. Prva država, ki so jo sosednji narodi imenovali Armenija, je bila država armenske dinastije Orontidov, ki je vključevala dele vzhodne Turčije, in se je začela v 6. stoletju pred našim štetjem. V severozahodni Turčiji so bili najpomembnejša plemenska skupina v Trakiji Odrijanci, ki jih je ustanovil Teres I..

Vso današnjo Turčijo so osvojili Ahemenidi v 6. stoletju pred našim štetjem. Grško-perzijske vojne so se začele, ko so grške mestne države na obali Anatolije leta 499 pr. n. št. zasedli Perzijci. Turško ozemlje je kasneje leta 334 pr. n. št. zasedel Aleksander Veliki, kar je privedlo do povečanja kulturne homogenosti in helenizacije območja.

Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bila Anatolija razdeljena na številna manjša helenistična kraljestva, ki so postala del Rimske republike do sredine 1. stoletja pred našim štetjem. Proces helenizacije, ki se je začel z Aleksandrom, se je pospešil pod rimsko vladavino in v zgodnjih stoletjih krščanske dobe, ko so lokalni anatolski jeziki in kultura skoraj izumrli, v veliki meri jih je nadomestil antični grški jezik in kultura. Od 1. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja, so se Rimljani in sosednji Parti spopadali za velike dele sodobne Turčije v pogostih rimsko-partskih vojnah.

Po Apostlskih delih 11, je mesto na jugu Turčije, Antiohija (zdaj Antakija) rojstna hiša prve krščanske skupnosti.

Leta 324 je Konstantin I. zbral Bizanc za novo prestolnico rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim. Po smrti Teodozija I. leta 395 in stalne delitve rimskega cesarstva med njegovima sinovoma, je mesto, ki se je poimenovalo Konstantinopel, postalo glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva. To cesarstvo, ki ga bodo kasneje zgodovinarji označili kot bizantinsko cesarstvo, je vladalo večini ozemlja današnje Turčije do poznega srednjega veka, čeprav so se vzhodne regije ohranile v trdni sasanidski roki do prve polovice 7. stoletja. Pogoste bizantinsko-sasanidske vojne so se kot del dolgoletnih rimsko-perzijskih vojn bojevale med sosednjimi tekmovalnimi Bizantinci in Sasanidi, v različnih delih današnje Turčije in so odločile velik del zgodovine od 4. do prve polovice 7. stoletja.

V mestih v današnji Turčiji, so potekali številni ekumenski koncili zgodnje cerkve, vključno s prvim nicejskim koncilom (325), prvim koncilom v Konstantinoplu (381), koncilom v Efezu (431) in Kalcedonskim (Kadıköy) koncilu leta 451.

Seldžuki so bili veja Kınık oguških Turkov, ki so v 9. stoletju prebivali na obrobju muslimanskega sveta v kaganatu Jabgu konfederacije Oğuz, severno od Kaspijskega in Aralskega jezera v Kirgiški stepi v Turkestanu. V 10. stoletju so se Seldžuki začeli preseljevati iz svojih domov v Perzijo, ki je postal upravno jedro Velikega Seldžuškega imperija, potem ko ga je ustanovil Togrul beg.

V drugi polovici 11. stoletja so turški Seldžuki začeli prodirati v srednjeveško Armenijo in vzhodne regije Anatolije. Leta 1071 so v bitki pri Manzikertu premagali Bizantince in začeli turkizacijo; turški jezik in islam sta bila predstavljena v Armeniji in Anatoliji in se postopoma širila po vsej regiji. Počasen prehod iz pretežno krščanske in grško govoreče Anatolije v pretežno muslimansko in turško govoreče je bil v teku. Mevlevski red dervišev, ki ga je v 13. stoletju v Konyi ustanovil sufijski pesnik Dželaludin Rumi, je imel pomembno vlogo pri islamizaciji različnih Anatolcev, ki so bili prej že helenizirani. Tako so poleg turkizacije ozemlja kulturno perzijski Seldžuki postavili temelje turško-perzijski kulturi v Anatoliji, ki jo bodo prevzeli njihovi nasledniki, Osmani.

Leta 1243 je bila seldžuška vojska poražena od Mongolov v bitki pri Köse Dağu, kar je povzročilo, da je njihova moč počasi razpadla. Po njihovi poti se je ena izmed turških kneževin, ki jo je upravljal Osman I., v naslednjih 200 letih razvila v Osmansko cesarstvo. Leta 1453 so Osmani končali bizantinsko cesarstvo tako, da so osvojili prestolnico Konstantinopel.

Palači Topkapı in Dolmabahçe sta bil rezidenci Osmanskih sultanov in administrativni center cesarstva med letoma 1465 do 1856 in 1856 do 1922. Leta 1514 je sultan Selim I. (1512—1520) uspešno razširil cesarske južne in vzhodne meje s premagovanjem šaha Ismaila I. iz dinastije Safavidov v bitki pri Chaldiranu. Leta 1517 je Selim I. razširil osmansko oblast v Alžirijo in Egipt in ustvaril prisotnost vojske v Rdečem morju. Nato se je začelo tekmovanje med osmanskim in portugalskim cesarstvom za prevlado v Indijskem oceanu, s številnimi pomorskimi bitkami v Rdečem morju, Arabskem morju in Perzijskem zalivu. Portugalska prisotnost v Indijskem oceanu je bila grožnja osmanskemu monopolu na starodavnih trgovskih poteh med Vzhodno Azijo in zahodno Evropo. Kljub vse pomembnejši evropski prisotnosti je trgovina z Vzhodom do druge polovice 18. stoletja še naprej rasla.

Moč in prestiž osmanskega cesarstva sta dosegla vrhunec v 16. in 17. stoletju, zlasti v času vladavine Sulejmana Veličastnega, ki je osebno uvedel pomembne zakonske spremembe v zvezi z družbo, izobraževanjem, davki in kazenskim pravom. Imperij je bil pogosto v nasprotju s svetim rimskim cesarstvom pri nenehnem napredovanju proti Srednji Evropi prek Balkana in južnega dela poljsko-litovske skupnosti. Na morju je osmanska mornarica tekmovala s številnimi svetimi zvezami, kot so tiste leta 1538, 1571, 1684 in 1717 (sestavljene predvsem iz habsburške Španije, Republike Genove, Beneške republike, vitezov sv. Ivana, papeških držav, Velikega vojvodstva Toskane in vojvodstva Savoja), za nadzor Sredozemskega morja. Na vzhodu so bili Osmani pogosto v vojni s Safavidsko Perzijo zaradi konfliktov, ki so izhajali iz teritorialnih sporov ali verskih razlik med 16. in 18. stoletjem. Osmanske vojne s Perzijo so se nadaljevale, ko so v Iranu Safavide nasledile dinastije Zand, Afšarid in Kadžar do prve polovice 19. stoletja. Od 16. do začetka 20. stoletja se je Osmansko cesarstvo borilo v mnogih vojnah z Ruskim carstvom. Te so bile sprva namenjene osmanski teritorialni širitvi in konsolidaciji v jugovzhodni in vzhodni Evropi; vendar se je začelo že od druge polovice 18. stoletja in postalo bolj preživetje osmanskega cesarstva, ki je na severni obali Črnega morja izgubilo svoja strateška ozemlja pred napredujočimi Rusi.

Mehmed V. in cesar Viljem II. v Konstantinoplu, 1917. Osmani so bili v prvi svetovni vojni na strani Centralih sil. Od druge polovice 18. stoletja naprej je Osmansko cesarstvo začelo upadati. Tanzimatske reforme 19. stoletja, ki jih je začel Mahmud II., so želele posodobiti osmansko državo v skladu z napredkom, ki je bil dosežen v Zahodni Evropi. Napori Midhat-paše v pozni tanzimatski dobi so vodili osmansko ustavno gibanje leta 1876, ki je uvedlo prvo ustavno dobo, vendar so se ta prizadevanja na večini področij izkazala za neustrezna in niso ustavila razpada cesarstva. Ker se je imperij postopoma zmanjševal po velikosti, vojaški moči in bogastvu, zlasti po osmanski gospodarski krizi leta 1875, ki je pripeljala do uporov v balkanskih provincah, ki so dosegli vrhunec v rusko-turški vojni 1877-78, so preselili cesarsko središče v Anatolijo, skupaj s Čerkezi, ki so pobegnili iz ruskega osvajanja Kavkaza. Upad osmanskega cesarstva je privedel do naraščanja nacionalističnih čustev med različnimi subjekti, kar je vodilo k večjim etničnim napetostim, ki so se občasno pojavljale kot nasilje, kot je bil na primer Armenski masaker 1894–1896.

Mladoturška revolucija leta 1908 je obnovila osmansko ustavo in parlament 30 let po tem, ko jo je uvedel sultan Abdul Hamid II. leta 1878, znano kot drugo ustavno dobo, vendar pa je osmanski državni udar leta 1913 pahnil državo pod triumvirat Treh Paša, sultana Mehmed V. in Mehmed VI. pa sta v veliki meri postala simbolični figuri brez resnične politične moči.

Osmansko cesarstvo je vstopilo v prvo svetovno vojno na strani Centralnih sil in je bilo končno poraženo. Med vojno so bili armenski cesarji deportirani v Sirijo kot del armenskega genocida. Zaradi tega je bilo ubitih približno 800.000 do 1.500.000 Armencev. Turška vlada je zavrnila priznanje dogodkov kot genocida in trdi, da so se Armenci selili samo iz vzhodne vojne cone. Genocidne kampanje so bile storjene proti drugim manjšinskim skupinam cesarstva, kot so Asirci in Grki. Po premirju iz Mudrosa 30. oktobra 1918 so zmagovalne zavezniške sile poskušale razdeliti osmansko državo s pogodbo iz Sèvresa leta 1920.

Sodobno republiko Turčijo je po vojaški zmagi nad Grki leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Atatürk, ki je z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko. Strah pred odmikom od te usmeritve je vodil k vrsti vojaških državnih udarov, zadnjemu leta 1980. Odtlej se je Turčija vrnila k splošnim volitvam. Od leta 1952 je Turčija članica zveze NATO, že vrsto let pa se zavzema za članstvo v Evropski uniji. Problemi, kot so turška vpletenost v dogajanje na Cipru, kurdsko vprašanje ter vzpon islamskih političnih opcij netijo politično razpravo v Turčiji in vplivajo na njene mednarodne odnose.

Geografija

Turčija je transkontinentalna evrazijska država. Azijska Turčija, ki vključuje 97 odstotkov države, je ločena od evropske Turčije od Bosporjem, Marmarskim morjem in Dardanelami. Evropska Turčija obsega 3 odstotke ozemlja države. Ozemlje Turčije je več kot 1.600 kilometrov dolgo in 800 kilometrov široko, približno pravokotne oblike. Leži med zemljepisno širino 35 ° in 43 ° S ter dolžino 25 ° in 45 ° V. Površina, vključno z jezeri, zaseda 783.562 kvadratnih kilometrov, od tega 755.688 kvadratnih kilometrov v Jugozahodni Aziji in 23.764 kvadratnih kilometrov v Evropi. Je 37. največja država po svetu. Na treh straneh jo obdaja morje: Egejsko morje na zahodu, Črno morje na severu in Sredozemsko morje na jugu. Turčija ima tudi Marmarsko morje na severozahodu.

Fotografija jezera Van in armenske cerkve Akhtamarja. Van je največje jezero v državi in je v vzhodni Anatoliji. Evropski del Turčije, Vzhodna Trakija (najbolj vzhodna regija balkanskega polotoka), oblikuje meje Turčije z Grčijo in Bolgarijo. Azijski del države sestavlja večinoma polotok Anatolija, ki je sestavljen iz visoke osrednje planote z ozkimi obalnimi ravnicami, med gorovji Köroğlu in Pontic na severu in Taurus na jugu. Vzhodna Turčija, ki je znotraj zahodne planote armenskega višavja, ima bolj gorsko pokrajino z goro Ararat kot najvišjo točko Turčije s 5137 m in je domovina izvirov rek, kot so Evfrat, Tigris in Araks ter jezero Van, največje jezero v državi. Jugovzhodna Turčija je na severni planoti zgornje Mezopotamije.

Turčija je razdeljena na sedem geografskih regij: Marmara, Egej, Črno morje, Osrednja Anatolija, Vzhodna Anatolija, Jugovzhodna Anatolija in Sredozemlje. Neenakomeren severni anatolski teren ob Črnem morju spominja na dolg, ozek pas. Ta regija obsega približno šestino celotne površine Turčije. Notranjost anatolske planote je bolj robustna, ko gre proti vzhodu.

Turčija je raznolika je rezultat kompleksnih zemeljskih procesov, ki so tisoče let oblikovali regijo in se še vedno odražajo v precej pogostih potresih in občasnih vulkanskih izbruhih. Bospor in Dardanele dolgujejo svoj obstoj prelomu, ki poteka skozi Turčijo, kar je pripeljalo do nastanka Črnega morja. Severni anatolski prelom teče severno od države od zahoda do vzhoda, po katerem so se v zgodovini zgodili veliki potresi. Najnovejši od teh velikih potresov je bil leta 1999 v Izmiru

Podnebje

Glede na topografsko raznolikost dežele je podnebje po regijah zelo različno. Na vzhodu je podnebje neprijazno. Na obali črnega morja je veliko padavin, zato je hladneje. Na obalah Egejskega in Sredozemskega morja prevladuje sredozemsko podnebje. Vzdolž turške riviere skoraj vse leto vlada subtropsko podnebje. Poleti je okrog 30 stopinj, pozimi med 12 in 15 stopinjami. Notranjost dežele ima izrazito kontinentalno podnebje z vročimi poletji do 40 stopinj in mrzlimi zimami.

Črnomorska obala je bogata z dežjem. Podnebje je subtropsko in poletne temperature se redko dvignejo nad 28 ° C, kopalna sezona od junija do avgusta. Osrednja Anatolija ima tipično celinsko podnebje z vročimi, suhimi poletji in mrzlimi zimami. Poleti so večeri v glavnem hladni. Jugovzhodna Anatolija ima mile, deževne zime ter vroča in suha poletja. Vzhodna Anatolija ima kratka poletja ter mrzle, s snegom bogate zime.
Marmorsko, Egejsko in Sredozemsko morje imajo tipično sredozemsko podnebje z vročimi poletji in milimi zimami. Kopalna sezona je ob Marmarskem morju in severni obali Egejskega morja od junija do septembra, ob južni obali Egejskega morja in Sredozemskem morju pa od začetka aprila do konca oktobra.

Turška obala v območju Antalye ima sredozemsko podnebje z dolgimi, sončnimi poletji. Že aprila se temperature dvignejo do 20°C. Približno toliko meri v tem času tudi temperatura vode, ki se poleti dvigne na skoraj 30°C. Temperature zraka se v visoki sezoni dvignejo na okoli 40°C, vendar pihljanje vetra poskrbi za osvežitev. V poletnih mesecih praviloma ne dežuje.

Vremenska napoved 

 

Kulinarika

Turčija slovi po kulinariki njena kuhinja se je razvila pod okriljem otomanske dinastije. Otomani so bili uživači in so pritegnili najboljše jedi in kuharje v svoje dvore. Njihovo kuhinjo je posnemalo plemstvo, paše in begi, in kasneje tudi »navadno« prebivalstvo, čeprav v skromnejši ponudbi. Za turško kuhinjo je značilna izredna raznolikost. Jedi so prihajale iz dežel, ki jih je Turčija osvojila ali pa je nanje mejila ali pa prevzela od starih kultur. Je mešanica jedi Hetitov, Rimljanov, Egipčanov, Arabcev. Prilagodila si je kuhinje ljudstev Osrednje Azije, bližnjega in srednjega vzhoda, srednje Evrope in Balkana. Turčija je na eni strani sprejemala njihove jedi, na drugi pa jim jih je posredovala in predajala. Zato imajo kuhinje v njeni soseski mnogo podobnih jedi, npr. namaz tatziki in sir feta poznajo v Grčiji in Turčiji, baklavo v Srbiji in Turčiji, čevab (kebab) pa v tej ali oni obliki v vseh deželah nekdanje Turčije in celo v sosedskih deželah, v zadnjem stoletju pa so ga uvoženi delavci razširili tudi po zahodni Evropi. Kuhinja v današnji Turčiji pa ni povsem enovita. V severni priobalni Anatoliji uživa prebivalstvo predvsem koruzo in ribe (zlasti sardine in sardele), v južni pa kebabe in krušne slaščice, npr. baklavo, kadayif in künefe. Na zahodu gojijo oljko, zato pri kuhanju uporabljajo predvsem oljčno olje. Egejsko področje ima tipično mediteransko kuhinjo, v kateri prevladujeta zelenjava in ribe. Centralna Anatolija slovi po pastah, kot sta kashkak in manti.

Večina Turkov pripravlja jedi sama, čeprav ravno zdaj vdira v jedilnike tudi industrijska hrana. Čedalje več je restavracij, vendar večina prebivalcev je doma. Nekaj je tujih restavracij s tujo hrano, a se prebivalci bolj držijo svojih, tradicionalnih jedi.

Turški zajtrk sestoji iz sira, masla, oliv, jajc, paradižnika, kumar, paprik in marmelade. Značilne so tudi pekoča klobasa >sucuk, simit, poğaca, včasih pa jutranja juha. Zajtrk postrežejo s tenkimi hlebčki pide. Zraven sodi zelenjava: pečeni paradižniki in jajčevci, paprike z olivnim oljem ter jajca. Zraven pijejo črni čaj (čeprav slovi pri nas turška kava).

Tipični jedilnik vsebuje juho, zelenjavno jed ali stročnico (kuhano z mesom), riž ali zdrobljeno pšenico, solato ali narezano kumaro z jogurtom. Obed je bogat, uživajo se turške jedi, kot so köfte, börek ali döner. V mestih obedujejo tudi v restavracijah, kjer nudijo tradicionalne turške in novejše tuje jedi.

V vročih turških poletjih prebivalstvo uživa lažje jedi, ki sestojijo iz zelenjave in sadja skupaj z jogurtom, paradižnikovo omako, ovčjim sirom, melono ali sladko halvo.

Glavne sestavine turškega obeda so meso, pogosto ovčje ali kozje, jajčevci, paprike, čebula in česen, stročnice in paradižnik, razne vrste oreškov in številne začimbe in dišavnice, zlasti peteršilj, kumina, poper, paprika, meta, origano in timijan. Uporablja se maslo, olivno in druga rastlinska olja ter olje iz oreškov. Svinjsko mast religija prepoveduje, pač pa uporabljajo mast iz ovčjega repa.

Otomanska kuhinja uporablja veliko sadja, slive, marelice, jabolka, grozdje in dateljne. V dolmah in poilafu je običajno veliko rozin. Sarme iz vinskih listov, nadevane z rižem in mesom, so kuhane s kislimi slivami.

Jajčevci z mesom so zelo pogosto na mizah. Radi imajo nadevane jajčevce, solato iz jajčevcev, pire s sirom iz jajčevcev, skupaj z jagnjetino. Priljubljena je musaka iz jajčevcev. V Anatoliji pripravljajo tudi jem iz jajčevcev.

Prebivalci uživajo meso ob posebnih priložnostih, npr. na svadbah in za praznik Kurban Bayrami. Pogosto uživajo pilaf z mesom. Včasih so uživali predvsem jagnjetino in perutnino, zdaj pa tudi teletino. Največkrat je v skledah zmleto meso z zelenjavo, dostikrat z jogurtom. V obmorskih predelih jedo ribe, predvsem sardele.

Najvažnejša sestavina pa je jogurt. Angleška beseda yoghurt izvira iz turške yoğurt. Dodajajo ga skoraj vsem jedem, tudi nekaterim slaščicam. Turško pijačo arayan pripravljajo iz jogurta. Veliko pojedo ovčjega sira. Peynir sir je podoben grškemu feta siru. Tulum sir je shranjen v mehovih iz živalske kože. V vzhodni Anatoliji je doma odišavljeni sir.

Obed se začenja z juho, ki jo imenujejo po glavni sestavini, ki je največkrat leča, jogurt ali pasirana pšenica.

Turške slaščice so edinstvene in zelo sladke (skoraj presladke za naš okus). Nudijo jih v restavracijah, še več pa v slaščičarnah pastane. Razlikujejo slaščice yas pasta, ki so sočne in bogate slaščice, in kurdu pasta, ki so suhe slaščice iz poroznega testa in so podobni piškotom. Razen tega poznajo pudinge, v katerih je riž in mleko.

Glavna slaščica pa je baklava, sestavljena iz mnogih testenih plasti in nadevana z orehi ter prepojena z medom in sirupom. Podobna je tulumba, majhni pečeni svaljki, namočeni v sirup. Dordumaci pa je zelo sladek turški sladoled. Pogosto pecivo je kot papir tanka večplastna yufka z mlečnimi sestavinami, potem pa pečena ali ocvrta. Priljubljeno je pecivo börek, nadevano z ovčjim mlekom, sirom in dišavami. Znani böreki so puf böreki, trikotne blazinice, napolnjeni s sirom in peteršiljem in ocvrti na olju; sigara böregi v obliki cigare, napolnjeni z belim sirom in peteršiljem; in voda böreki, plasti tenkega testa, posute z belim sirom in narezanim peteršiljem, nato pa soparjene in razdeljene na kvadrate. Pred in takoj po vojni so tudi pri nas prodajali »turški med«, belo, gosto strjenko, v kateri so bili oreški. Ponekod jo je še vedno mogoče kupiti.

Kdor potuje v Turčijo, bodisi kot navijač, bodisi kot turist, naj obišče tudi kakšno turško restavracijo in ne bo mu žal.

Cisterna bazilika (turško Yerebatan Sarnıcı – ‘cisterna potopljena v zemljo’), je največja izmed več sto starodavnih cistern, ki ležijo pod mestom Carigrad (nekdanji Konstantinopel) v Turčiji. Cisterna, ki je 150 metrov jugozahodno od Hagije Sofije na zgodovinskem polotoku Sarayburnu, je bila zgrajena v 6. stoletju, v času vladavine bizantinskega cesarja Justinijana I.

To podzemno cisterno, v grščini kinsterne (κινστέρνη), so imenovali bazilika, ker je bila pod velikim javnim trgom na prvem konstantinopolskem hribu, Stoa bazilika. Na tej lokaciji in pred izgradnjo cisterne je na njenem mestu stala velika bazilika, zgrajena med 3. in 4. stoletjem v zgodnjem rimskem obdobju kot trgovsko, pravno in umetniško središče. Baziliko je rekonstruiral general Flavij Il po požaru leta 476.

Starodavna besedila kažejo, da so bili v baziliki vrtovi, obdani s kolonado in obrnjeni proti Hagiji Sofiji. Po mnenju antičnih zgodovinarjev jo je zgradil cesar Konstantin I., ki jo je kasneje, po vstaji Nika leta 532, ki je opustošila mesto, cesar Justinijan I. obnovil in razširil leta 537. Zgodovinska besedila trdijo, da je pri izgradnji cisterne sodelovalo 7000 sužnjev. Razširjena cisterna je zagotovila sistem za filtriranje vode v Veliki palači v Konstantinoplu in drugih stavbah na prvem hribu in oskrbovala z vodo v palačo Topkapi po osmanski zasedbi leta 1453 in v sodobnem času. Neuporabljena je bila, ko jo je ponovno odkril Francoz Petrus Gyllius leta 1545, ki jo je razkril po preiskavah, ki jih je začel, ko je našel domačine, ki so prodajali zelo sveže ribe v bližnjih ulicah – njihove hiše so bile nad njo.

 Hagia Sofija
Ena najbolj znanih Istanbul znamenitosti je nedvomno bazilika iz 6. stoletja, ki jo nekateri zaradi svoje zgodovinske pestrosti in mogočne gradnje uvrščajo kar med najpomembnejše svetovne zgradbe. Prvotno je bila Hagija Sofija zgrajena kot bazilika, a so jo po zavzetju Konstantinopla v sredini 15. stoletja popolnoma preuredili v mošejo. Dodali so ji štiri minarete, notranjost z bizantinskimi poslikavami pa so prekrili z islamskimi vzorci. Leta 1934 jo je Atatürk razglasil za muzej.

Palača Topkapı

Če sklepamo po gneči pred vhodom, je palača Topkapı, poleg Hagije Sofije, druga najbolj prepoznavna znamenitost Istanbula. Mogočna palača, kjer so nekoč prebivali sultani, dvorne dame, konkubine in evnuhi, se razprostira na griču s strateškim razgledom na Bospor. Bogato okrašene sobane navdušujejo z natančno izdelanimi vzorci islamske umetnosti, opazimo lahko orožje, oblačila, drage kamne, nakit, portrete. Tukaj že površnemu obiskovalcu diši po bogastvu. Za vse s kančkom domišljije pa bo z obiskom harema še nekoliko lažje videti celotno sliko življenja v nekoč mogočnem otomanskem cesarstvu.

Modra mošeja

Istanbul znamenitosti so vsekakor tudi številne mošeje, a ena najbolj znanih je modra mošeja (Sultan Ahmet Camii) in to prav nič ne preseneča. Modra mošeja je drugačna že od zunaj, saj jo krasi 6 minaretov – več kot katero koli drugo otomansko mošejo. Notranje dvorišče je impozantno, vse polno je kupol, kaskad… Notranjost pa je z rdečkastimi ročno tkanimi preprogami, ogromnimi lestenci in modrimi vzorčastimi ploščicami naravnost očarljiva! Medtem ko je zunaj mošeje hrup in vrvež, je notranjost povsem tiha in mirna, kar nam še olajša doživljanje te arhitekturno dovršene lepotice!

Veliki Bazar in bazar začimb

Istanbul je mogoče še najbolj znan po tržnicah/bazarjih in poleg lokalnih in turistično nepoznanih, sta TOP Istanbul znamenitosti tudi Veliki bazar ter bazar začimb. Vsak, ki obišče Istanbul, se slej ali prej znajde na ozkih uličicah enega od dveh omenjenih bazarjev. Poleg turistov so tukaj še domačini, zato se pripravite na gnečo. Obisk Velikega bazarja je nujen za pravo podobo Istanbula – star je že preko 500 let, a še vedno je eden največjih pokritih bazarjev na svetu! Veliki bazar ima vsega skupaj 60 ulic, ki vsebujejo več kot 5000 trgovinic, 60 restavracij, 18 vodnjakov, 12 mošej in celo šolo. Če ste dobri v barantanju, bo Veliki Bazar raj za vas, sploh če imate radi preproge, usnjene izdelke, keramiko, zlatnino in spominke. Če vam bolj dišijo čaji in začimbe pa nikar ne spreglejte bazarja začimb.

Konstantinopelski hipodrom

Bizantinci so uživali v konjskih dirkah, seveda v sami prestolnici ni smel manjkati hipodrom. Le-ta je bil zgrajen v dveh nadstropjih, sedaj pa vse skupaj zgleda zgolj kot velik trg sredi zgodovinskega dela Istanbula. Hipodrom krasita še dva obeliska – najbolj znan je granitni obelisk Theodosius, ki so ga iz Egipta dostavili leta 390 našega štetja.

Stolp Galata

Rarazgledna točka, ki vam nudi čudovite 360 stopinjske panoramske poglede na veličino Istanbula in tudi na mnogo znamenitosti. Galata stolp je bil zgrajen sredi 14. stoletja in je bil dolgo najvišja zgradba v Istanbulu. Sedaj je okoli njega polno restavracij, lokalov in trgovinic, kjer se radi zadržujejo domačini. Slaba stran razgleda je le nekoliko visoka vstopnina.

Istikal Caddesi in trg Taksim

Tukaj lahko spoznamo moderno stran mesta Istanbul. Ulica Istiklal je pravzaprav peš cona (z izjemo znamenitega starega tramvaja), dolga 1,4 kilometre, ki se začne oz. zaključi s Taksim trgom. Na Istiklal ulici se pretežno zadržujejo domačini (mladi). Za vikende in praznike naj bi ulico obiskalo preko 3 milijone ljudi na dan! Vse polno je modernih nakupovalnih centrov, trgovin, restavracij, slaščičarn, nočnih lokalov, zato so tukaj tudi cene malce bolj evropske. A nikar se ne bojte, če zavijete v kakšno stransko ulico, boste zopet našli tisti pravi in poceni Istanbul.

Križarjenje po Bosporju

Če obiščete Istanbul, priporočam tudi križarjenje po Bosporju, katerega veliko ljudi povsem zanemari in spregleda. Ob lepem vremenu je vožnja z ladjico po Bosporju in opazovanje tamkajšnjega prometa ter poseljene obale prav prijetno. Najlažje križarjenje po Bosporju naredite z organiziranimi ponudniki, ki začnejo krožno potovanje iz pomola Eminönü.

Palača Dolmabahce

Palača Dolmabahçe ( turško : Dolmabahçe Sarayı ki se nahaja v Besiktas okrožju Istanbulu, Turčiji , na evropski obali ožine Istanbulu, služil kot glavno upravno središče Otomanskega cesarstva od 1856 do 1887 in od 1909 do 1922. V njej je umrl tudi utemeljitev moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk.

Kapadokija

Kapadokija (turško Kapadokya iz grškega Καπαδοκία Kapadokía, latinsko Cappadocia, staroperzijsko Katpatuka, perzijsko کاپادوکیه‎ Kāpādōkiyeh), zgodovinska regija v osrednji Mali Aziji, sedaj večinoma v turški provinci Nevşehir.

Herodot poroča, da so v njegovem času Kapadokijci poseljevali celotno regijo od gorovja Taurus na jugu in skoraj do Euksine (Črno morje) na severu. Na jugu je torej mejila na Taurus, ki jo je ločeval od Kilikije, na vzhodu na gornji Evfrat in Armensko višavje, na severu na Črno morje in na zahodu na Likaonijo in vzhodno Galatijo.

Ime Kapadokija se je v krščanskih virih uporabljalo skozi celo zgodovino in se še vedno pogosto uporablja, predvsem v mednarodnem turizmu, ker opredeljuje regijo z izjemnimi naravnimi znamenitostmi, predvsem s pravljičnimi dimniki in edinstveno zgodovinsko in kulturno dediščino.

Pamukkale

Eden od najlepših krajev na svetu, Pamukkale, je del Unescove svetovne dediščine. Ta nas vabi z vrelci vroče vode in terasami iz travertina, sedimentne kamnine, ki so videti kot apnenčaste stopnice, ki vodijo do bazenčkov vode. Obiskovalci se lahko sprehodijo po celotnem območju in zaplavajo v naravnih bazenih. Voda naj bi celo blagodejno vplivala na naše zdravje in to je tudi eden izmed razlogov, da toliko ljudi obišče ta čudovit naravni fenomen. Območje, ki je med drugim domovanje grško-rimskih ruševin mesta Hierapolis, je torej obvezna destinacija!

Bospor

Bóspor (turško Boğaziçi, grško Βόσπορος) je približno 30 km dolga in na najožjem delu 660 m široka morska ožina, ki deli evropski del Turčije od azijskega in povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Na marmarski strani ožine leži Istanbul, največje mesto Turčije.

Ožino prečkata dva mostova. Prvi, Bogazici Bospor I., je dolg 1074 metrov in je bil odprt leta 1974, drugi, most Fatih Sultan Mehmed (Bospor II.) pa je dolg 1014 metrov in je bil leta 1988 odprt približno pet kilometrov severno od prvega. Oktobra 2013, ob 90. obletnici razglasitve Republike Turčije, je bil odprt 13,6 km dolg železniški predor Marmaray. Približno 1.400 metrov predora poteka pod morjem v globini 55 m.

Nemrut

Nemrut ali Nemrud (turščina: Nemrut Dagi; armenščina: Նեմրութ լեռ) je 2.134 m visoka gora v jugovzhodni Turčiji, znana po vrhu, kjer stoji več velikih kipov, za kar se predvideva, da je kraljeva grobnica iz 1. stoletja pred našim štetjem.

Celzova knjižnica

Celzova knjižnica je starodavna rimska stavba v Efezu v Anatoliji, ki je zdaj del Seldžuka v Turčiji. Zgrajena je bila v čast rimskemu senatorju Tiberiju Juliju Celzu Polemajanu, ki jo je dokončal njegov sin Gaj Julij Akvila (konzul leta 110) med približno letoma 114 in 117. Knjižnica je bila “ena najveličastnejših stavb v rimskem cesarstvu”, v njej je bilo shranjenih 12.000 zvitkov, bila je kot Celzov mavzolej, saj je bil pokopan v kripti pod knjižnico v okrašenem marmornatem sarkofagu. Knjižnica je bila “tretja največja knjižnica v starodavnem svetu” za knjižnico v Aleksandriji in Pergamonu.

Notranjost knjižnice je bila uničena, domnevno v potresu leta 262 (čeprav so dokazi, da je požar izbruhnil med vpadom Gotov v istem letu), prav tako pročelje v drugem potresu v 10. ali 11. stoletju. Stoletja je ležala v ruševinah, dokler niso med letoma 1970 in 1978 arhitekti ponovno postavili (anastiloza) fasado.

Slap Düden

Slapovi Düden so skupina slapov v provinci Antalya v Turčiji. Slapovi, ki jih tvori voda, so 12 kilometrov severovzhodno od Antalye. Končajo se, kjer se vode spodnjega Düdenskega jezera spuščajo preko skalnate pregrade neposredno v Sredozemsko morje. Skupino slapov Düden sestavljata dva slapova, zgornji in spodnji slap Düden.

Hadrijanova vrata

Hadrijanova vrata ali Üçkapılar (“Trojna vrata” v turščini) je slavolok v Antalyi v Turčiji, ki je bil zgrajen v imenu rimskega cesarja Hadrijana, ki je leta 130 obiskal mesto. To so edina preostala vhodna vrata v obzidju, ki je obkrožalo mesto in pristanišče.

Vrata je leta 1817 odkril irsko-britanski hidrograf, kontraadmiral Sir Francis Beaufort.

Samostan Soumela 

Ortodoksni samostan vklesan v živo skalo.  Nahaja se v strmi steni na nadmorski višini približno 1200 metrov, ki je obrnjena proti dolini Altındere, je mesto velikega zgodovinskega in kulturnega pomena, pa tudi glavna turistična atrakcija v nacionalnem parku Altındere . Zaradi povečanja padcev kamnin je bil samostan 22. septembra 2015 iz varnostnih razlogov za varnost enega leta zaprt za javnost; pozneje so to podaljšali na tri leta. Za turiste se je ponovno odprl 25. maja 2019. Samostan je eno najpomembnejših zgodovinskih in turističnih prizorišč v Trabzonu.

Kanjon Köprülü 

Atraktiven kanjon v pokrajini Antalya. Kanjon je ponekod globok 400 m (1300 čevljev) in se razteza 14 km vzdolž reke Köprü . Na počivališču so ribje restavracije; sveža postrv je posebnost. Roman Oluklu most (Olukluköprü) preko pritok soteska in Bugrum most čez potok Kocadere bila gradnja podvigi svojega časa.

Jama Damlatas

Atraktivna kraška jama v pokrajini Antalya.

Dolina metuljev

Do Doline metuljev morate potovati z ladjo, kar je eden od glavnih razlogov, zakaj je ta poseben del narave tako oddaljen in še vedno nedotaknjen. Čudovita gorata dolina, ki se razteza okoli 86.000 kvadratnih metrov, se odpira do bleščečega modrega morja z belo peščeno plažo med njimi. Prav tako je tukaj, da več kot 100 vrst metuljev razburja o nemotenem (vključno z lokalnim oranžnim, črnim in belim Jersey Tiger metuljem) na območju, kjer slap kaskade navzdol od kanjona in teče v reko desno s cvetjem sivke. Zato ni čudno, da je turška vlada leta 1987 razglasila dolino ohranitveno območje, da bi zaščitile metulje in njihov naravni habitat.

Letoon

Letoon je grški tempelj, posvečen Letiju v starodavni Liciji , 8 km južno od grškega mesta Xanthos , ob reki Xanthos. Letoon se danes nahaja med mesti Kaş in Fethiye v turški provinci Antalyi . Letoon, skupaj z bližnjega mesta Xanthos, vpisanih na Unescov -V seznamu svetovne dediščine v Aziji in Oceaniji leta 1988. Letoon ni bil nikoli stalno naselje, ampak je bil pomembno versko in romarsko mesto Likijev že v 6. stoletju pred našim štetjem. Kr., Dve stoletji pred helenistični grški vplivi. V najzgodnejših časih je bilo to svetišče najverjetneje posvečeno likijski boginji Ena Mahanahani , ki jo je v duhu helenizma nadomestil kult Leta in njenih otrok, dvojčkov Apolona in Artemide. To svetišče je bilo pomembno v celotnem rimskem obdobju, ko je bil zgrajen velik Stoa , majhno gledališče in Nimfeum iz Hadrian dobe, ki je bila zgrajena na svetem izvora, ki je bila podlaga Letinog kult. V času zgodnjega krščanstva je bila tukaj postavljena kamnita cerkev , ki je bila odstranjena iz svetišča. Cerkev in celotno najdišče sta bila zapuščena že od 7. stoletja po arabskem osvajanju.

Francoski arheologi od leta 1962 izkopavajo najdišče. Temelje helenističnega templja, posvečenega Leti in njenim otrokom (na sliki desno), je leta 1962 izkopal nemški arheolog H. Metzger . Poleg monumentalnih ruševin so arheologi našli t.i. “Latvijski trikotnik” iz leta 358 pr. Kr. (ko je vladal perzijski vladar Artaxerxes III. ), plošča z napisom v treh jezikih: likijski , grški in aramejski . Ta plošča je igrala ključno vlogo pri dešifriranju jezika lišajev in je danes nameščena v muzeju na Fethiyeju. Poleg nje so v Letoonu še druge licence, ki so pretežke, da bi jih lahko odstranili s spletnega mesta.

Kleopatrina plaža

Atraktivna plaža v pokrajini Alanya.

Potovanja na destinaciji

SLO Torus organizira potovanje Istanbul de luxe, ki zajema spoznavanje zanimive zgodovine in živopisnega utripa prestolnice na dveh kontinentih.

*Besedilo delno povzeto po enciklopediji Wikipedija

Več koristnih informacij lahko preberete na spletni strani – vodniku po Turčiji.