Švica

Opis destinacije

Švica velja za državo višjega standarda ter uglajenosti in slovi po svoji politični in vojaški neodvisnosti. Velja za državo s tradicijo mednarodnega povezovanja, zato v njej najdemo sedež marsikatere mednarodne organizacije. Poleg bogastva v bankah, se lahko Švica pohvali tudi z mnogimi naravnimi bogastvi v obliki gorovja in jezer. Znana je tudi po odličnih urah, čokoladi, siru …

Švica ima uradno ime v latinščini (Confoederatio Helvetica) in pomeni Švicarska konfederacija. Uradno ima kar štiri jezike, med drugimi tudi retoromanščino.

Svetovna zakladnica …

Zgodovina

V 2. stoletju so ozemlje Švice naseljevali Kelti, ki so se bojevali z Rimljani ter po porazu prišli pod Cezarjevo oblast. Ozemlje današnje Švice prišlo s Cezarjevo zmago nad Helveti 58 pred našim štetjem pod rimsko oblast.

V času preseljevanja narodov so večji del Švice poselili germanski Alemani, jugozahodno pa Burgundi, ki so se romanizirali, s tem potegnjena jezikovna meja med francoskim in nemškim področjem. Švica pripadala frankovski državi, potem rimsko- nemškemu cesarstvu. V 13. stoletju zavladali Habsburžani, za obrambo pred njimi so kmečke občine kantoni Schwyz, Uri in Unterwalden (prakantoni) sklenile 1291 »večno zvezo« (zgodba o W. Tellu). 1315 zmagali pri Morgartenu nad vojsko avstrijskih vitezov in po razširitvi zveze na Luzern (1332), Zürich (1351), Glarus in Zug (1352), Bern (1353) še enkrat pri Sempachu 1386. Na celotno »zvezo prisege« (Eidgenossenschaft) se je razširilo ime prakantona Schwyz. Zveza iztrgala Habsburžanom Aargau (1415) in Thurgau (1460), v burgundski vojni pa premagala Karla Drznega (1477).

Od tedaj veljali Švicarji za zelo cenjene in iskane vojake. Kot polnopravni kantoni sprejeti v zvezo: 1481 Fribourg, 1501 Basel in Schaffhausen, 1513 Appenzell, kot pridruženi pa še Valais, Saint Gallen, Graubünden in Ženeva. V švabski vojni 1499 se je zveza dejansko ločila od rimsko-nemškega cesarstva (mednarodna potrditev z vestfalskim mirom 1648). Kljub verskemu razcepu v času reformacije (Zwingli v Zürichu, Calvin v Ženevi) in bojem med protestantskimi (Zürich, Bern, Saint Gallen, Basel) in katoliškimi kantoni (Luzern, Fribourg, Zug in trije prakantoni) – zmagali so katoličani – se je zveza ohranila. Liberalna helvetska republika (1798—1803), nastala v času napoleonskih vojn, je dala zvezi ustavo in centralno upravo. Zaradi sporov med federalisti (pristaši kantonske avtonomije) in unitaristi (pristaši centralizirane republike) prišlo 1803 do novega kompromisa, tako imenovanega mediatrionskega akta, Švica spet postala konfederacija s šibko centralno oblastjo, edina vez bila skupna vojska.

Po dunajskem kongresu se je število švicarskih kantonov povečalo z 19 na 22 (od Francije dobila Ženevo in Valais), Neuchâtel postal poseben kanton. Evropske sile priznale trajno švicarsko nevtralnost. Liberalno meščanstvo 1830 doseglo v razvitih kantonih ukinitev konservativnih aristokratskih kantonskih ustav, zlomilo 1845/1847 odpor konservativnih katoliških kantonov, ki so se bili povezali v tako imenovano »posebno zvezo« (Sonderbund), in z ustavo vpeljalo zvezno državo namesto labilne državne zveze. Demokratične ustanove so se vse bolj krepile.

V obeh svetovnih vojnah Švica ohranila nevtralnost. Od 1947 stabilne koalicijske vlade.

Geografija

Površina Švice meri 41 293 km2 in je razdeljena na 20 kantonov in 6 polkantonov. Švica ima 7 118 000 prebivalcev, poselitev pa je dvakrat tolikšna kot v Sloveniji. Podnebje je zmerno toplo, zelo pa se spreminja glede na nadmorsko višino. Uradni jeziki so nemščina, ki jo govori večina prebivalstva, francoščina, italijanščina in pa retoromanščina. Versko opredeljenih je 90% prebivalcev, od tega 46% katoličanov, 40% protestantov in 4% ostalih verstev. Gorstvo obsega približno 20% vseh Alp. Najvišji vrh je 4 634 metrov visok Dufourspitze. Vodovje: reke se iztekajo v 3 morja. Najdaljša reka je 1 320 km dolg Ren. Veliko je jezer ledeniškega nastanka in pa nekaj ledenikov. Dve najbolj pomembni geografski značilnosti Luzerna sta jezero Luzerne in gora Pilatus (2 129 m).

Podnebje

Švica ima zmerno podnebje, ki pa se razlikuje po različnih delih države glede na relief. Na severu države prevladuje gorsko podnebje med tem ko na jugu govorimo o sredozemskem podnebju. Pozimi je pogost pojav inverzija, zato doline ostanejo tudi po več tednov brez sonca. Na severni strani Alp pa je karakterističen suh in topel veter fen. Za obale jezer pa je značilna izrazito blaga klima.

Vremenska napoved 

 

Kulinarika

Švica ima podobno prehrano kot pri ostalih državah v tem delu Evrope, gre za konzumiranje mesa, zelenjave in sadja, rib ter ostalih morskih plodov. Švicarska kuhinja namreč odseva geografski položaj Švice, opazni so vplivi nemške, francoske in severnoitalijanske kulinarike. Najpomembnejši sestavini sta sir in krompir. Švicarska kuhinja se razlikuje po regijah, značilnosti posamezne regije pa v glavnem sovpadajo z glavnimi jezikovnimi območji, torej nemškim, italijanskim in francoskim. Kljub temu bi, je povedala gostiteljica, na splošno lahko rekli, da v večini značilnih švicarskih jedi prevladuje krompir kot glavna sestavina.

Med najbolj znanimi krompirjevimi jedmi je tako imenovani rösti, nekakšna ploščata pita iz naribanega krompirja, ocvrta na vročem maslu ali masti, ki so jo izvirno jedli švicarski kmetje v kantonu Bern, in sicer običajno za zajtrk, zdaj pa je rösti razširjena jed po vsej deželi, tudi v restavracijah. Druga pomembna sestavina švicarske kuhinje je sir, kar ne preseneča, saj je Švica znana izdelovalka številnih svetovno razširjenih in priljubljenih sirov.

Vsako območje in vsaka regija svoje vrste sira in čeprav so različni, so vsi narejeni iz kakovostnega švicarskega kravjega mleka, redkeje tudi iz ovčjega. Opozarja na mehki in topljivi vacherin, aromatični appenzeller, lokalni bergkäse ter svetovno znane sbrinz, ementaler z značilnimi velikimi luknjami, gruyère in tête de moine. Sir jedo bodisi s krompirjem bodisi s kruhom, za zajtrk zlasti »zopf«, to je pleteni kruh oziroma nekakšna »kita« iz posebnega testa.

Številne jedi so priljubljene tudi zunaj regionalnih meja in jih pripravljajo po vsej Švici, nekatere, zlasti fondi, pa so znane tudi drugje po svetu. Posebna posoda za pripravo topljenega sira nad ognjem, ki se nato jé neposredno iz nje z dolgimi vilicami, na katere se nabode na kocke narezan kruh, je tradicionalno keramična in se imenuje »caquelon«. Fondi je poslovenjeni izraz za »fondue«, ki izhaja iz francoskega glagola »fondre«, ki pomeni topiti se. Tudi za raclette je potreben poseben kuhinjski pripomoček oziroma bolje rečeno naprava, pod katero je gorilnik ali ima vgrajene električne grelnike, na katero se položijo posebne ploščate »žlice« z držalom, nanje pa namestijo primerno veliki kosi sira. Ko je sir ustrezno pečen, kar traja nekaj minut, si ga vsak sam naloži na krožnik. Zraven Švicarji ponudijo cel, skupaj z lupino kuhani krompir, ki mu pravijo »Gschwellti«, mi bi mu morda lahko rekli cel krompir v oblicah, Angleži pa »jacket potatoes«,
ter različne priloge, od kislih kumaric, vloženih malih čebulic, gobic, sveže paprike in podobno. Nekdaj so namesto s sodobnimi električnimi napravami za raclette sir stopili nad odprtim ognjem
in se tako v mrzlem vremenu ustrezno ogreli. Tudi beseda raclette izhaja iz francoščine, in sicer iz glagola racler, ki pomeni strgati, (s)praskati, saj stopljeni sir »spraskamo« s podlage na krožnik. Zaradi sodobnih materialov, gostiteljica ima teflonsko napravo, je to opravilo seveda preprostejše, saj stopljeni sir kar spolzi s podlage. Raclette in fondi sta zanimiva predvsem zato, ker se ob preprostem in zabavnem načinu lahko za mizo zbere večja družba, na primer širša družina ali številni prijatelji, ne da bi gostitelj za pripravo porabil veliko časa ali bil celo zaposlen v kuhinji, namesto da bi bil z gosti.

• se pripravijo po dogovoru s skupino glede na termin potovanja

Švica | Švica